Pojdi na vsebino

Sončev izsev

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Razvoj Sončevega izseva, polmera in efektivne temperature v primerjavi s sedanjim Soncem. Po Ribas (2010).

Sónčev izsév (označba , redko solarna luminoznost) je merska enota sevalnega toka (oddana moč sevanja v obliki fotonov), ki jo astronomi običajno uporabljajo za merjenje izseva zvezd, galaksij in drugih astronomskih teles glede na Sončevo moč. Je količina energije, ki jo Sonce izseva na enoto časa.[1]:353865

En nazivni Sončev izsev je po definiciji Mednarodne astronomske zveze iz leta 2015 enak:[2]

Ta vrednost ne vključuje izseva nevtrinov v Sonca, ki bi povečal definirano vrednost za .[3] Sonce je šibka spremenljivka, zato se njegov dejanski izsev spreminja.[4] Največje spreminjanje je enajstletni Sončev cikel (cikel Sončevih peg), ki povzroči kvaziperiodično spremembo približno ±0,1 %. Druge razlike v zadnjih 200–300 letih naj bi bile veliko manjše od tega.[5]

Določitev[uredi | uredi kodo]

Sončev izsev je povezan s Sončevo gostoto svetlobnega toka (izsev (svetlobni tok) na enoto površinesolarna konstanta). Gostota svetlobnega toka je odgovorna za orbitalno siljenje, ki povzroča Milankovićeve cikle, ki določajo zemeljske ledeniške cikle. Povprečna gostota svetlobnega toka na vrhu Zemljinega ozračja je znana kot solarna konstanta . Gostota svetlobnega toka je definirana kot moč sevanja na enoto površine, zato je Sončev izsev (skupna moč sevanja, ki ga oddaja Sonce) gostota svetlobnega toka, ki ga prejme Zemlja (solarna konstanta), pomnožena s površino krogle, katere polmer je povprečna razdalja med Zemljo in Soncem:

kjer je:

  • – enota razdalje (vrednost astronomske enote v metrih)
  • – konstanta z vrednostjo zelo blizu 1, ki odraža dejstvo, da srednja razdalja med Zemljo in Soncem ni točno enaka astronomski enoti.

Za Sonce s polmerom in efektivno površinsko temperaturo je po Stefan-Boltzmannovem zakonu:

kjer je Stefanova konstanta.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Prosen (2004), izsev.
  2. »Resolution B3 on recommended nominal conversion constants for selected solar and planetary properties« (PDF) (v angleščini). Mednarodna astronomska zveza. 2015. Pridobljeno 5. junija 2018.
  3. Bahcall (1989).
  4. Vieira idr. (2012).
  5. Noerdlinger (2008).

Viri[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]