Amir al-Muminin
Amīr al-Muʾminīn (arabsko أَمِيْر ٱلْمُؤْمِنِيْن), ali poveljnik vernih je naslov vrhovnega vodje islamske skupnosti.
Ime[uredi | uredi kodo]
Etimološko je izraz amir enakovreden slovenskemu izrazu poveljnik, vendar široka raznolikost njegove zgodovinske in sodobne rabe omogoča vrsto različnih prevodov.[1]
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Naziv amir so uporabljali muslimanski vojaški poveljniki v času, ko je bil prerok Mohamed še živ. Tako se je naslavljal na primer muslimanski poveljnik v bitki pri Kadisiji.[1] Naslov je nato privzel drugi kalif Omar (vladal 634–644) ob njegovem pristopu leta 634, kar verjetno ni bilo povezano z vojaštvom, temveč je izhajalo iz koranskega ukaza "Ubogajte Boga in ubogajte apostola in tiste, ki so med vami pooblaščeni" (Sura 4, verzi 58–62).[1] Po mnenju zgodovinarja Freda M. Donnerja je sprejetje naziva amir pomenilo korak v centralizaciji nastajajoče muslimanske države, saj je bil amir al-muminin priznan kot osrednja oblast rastočega muslimanskega imperija, odgovoren za imenovanje in razreševanje generalov in guvernerjev, sprejemanje pomembnih političnih odločitev in vodenje divana, seznama muslimanov, ki so bili upravičeni do deleža plena z vojnih pohodov.[2] Od Omarja naprej je naslov postal stalni del titulature kalifov.[1] Zdi se, da je bil amir al-muminin glavni naziv zgodnjih kalifov,[3] in da je bil sedanji naziv kalif (slovensko naslednik) sprejet šele med vladavino omajadskega kalifa Abd al-Malika ibn Marvana (vl. 685–705) kot sredstvo za krepitev njegovega položaja, omajanega po drugi fitni.[4]
Med suniti je postal naziv amir al-muminin praktično enakovreden zahtevi po kalifatu. Posledično so naziv uporabljale velike islamske dinastije, ki so zahtevale univerzalno vodstvo nad muslimansko skupnostjo: Omajadi, Abasidi in Fatimidi.[1] V kasnejših stoletjih so naslov prevzeli tudi regionalni vladarji, zlasti v zahodnih delih muslimanskega sveta, ki so s kalifskim položajem poudarjali svojo neodvisno oblast in legitimnost, ne pa tudi kakršnih koli ekumenskih zahtev.[1] Omajadi iz Kordove so ga sprejeli leta 928, za njimi pa ga je uporabljalo tudi nekaj drugih manjših vladarjev al-Andaluza. Od leta 1253 so kalifat zahtevali Hafsidi iz Ifrikije, katerim so sledili Marinidi iz Maroka, za njimi pa vse zaporedne maroške dinastije, nazadnje dinastija Said in sedanja dinastija Alavi.[1] Maroška ustava še vedno uporablja izraz amīr al-muminin kot glavni naslov maroškega kralja.[5]
Naslov je ohranil tudi konotacijo poveljevanja v džihadu (sveta vojna) in se kot tak uporabljal skozi vso zgodovino, ne da bi nujno impliciral zahtevo po kalifatu.[1][6] V tem smislu so ga uporabljali zgodnji osmanski sultani, ki so redko uporabljali naziv kalif, potem ko so ga leta 1517 prevzeli kalifat od Abasidov. Naziv so uporabljali tudi različni zahodnoafriški muslimanski vojskovodje vse do modernega obdobja.[1] Naslov sta uporabljala tudi Aurangzeb, šesti cesar Mogulskega imperija, in Mohamed Omar Kan iz Kokandskega kanata.[7]
Abdelkader El Džezairi je naslov prevzel leta 1834.[8] Afganistanski vladar Dost Mohamed Kan ga je uporabil, ko je leta 1836 razglasil džihad proti cesarstvu Sikhov.[9][10] Po mnenju zgodovinarja Richarda Pennella je naslov odražal željo regionalnih vladarjev po obsežni in absolutni oblasti nad regijo, nadzoru odnosov s tujimi državami, vzdrževanju šeriatskega reda in zaščiti muslimanskega ozemlja pred neverniki.[11] Naslov je uporabljal tudi Timur Lenk.
Ko je bil kalif Husein bin Ali leta 1931 pokopan v mošeji al-Aksa, so na okno nad njegovo grobnico napisali: هَذَا قَبْرُ أَمِيرِ ٱلْمُؤْمِنِينَ ٱ لَْ حُسَيْن بْنُ عَلِي (Haḏa qabru ʾamīri ʾal-mūˈminīna ʾal-Ḥusayn bnu ʿAlī), kar pomeni "To je grobnica poveljnika vernih, Huseina bin Alija."[12][13]
Leta 1996 je naziv prevzel talibanski voditelj Mohamed Omar.[9] Naziv mu je aprila 1996 podelila talibanska šura (skupščina) približno 1000-1500 afganistanskih ulem v Kandaharju, ko je pred množico pokazal prerokov plašč. Naslov je podelil legitimnost Omarjevemu vodenju Afganistana in njegovemu napovedanemu džihadu proti vladi, ki jo je vodil Burhanudin Rabani. Omarja so njegovi privrženci in drugi džihadisti, zlasti vodja Al Kaide Ajman al-Zavahiri, še vedno imenovali amir al-muminin. Mula Ahtar Mohamed Mansur, naslednik Mule Omarja, je prejel naziv julija 2015 ob imenovanju za novega voditelja talibanov.[14] Hibatulah Ahundzada, tretji vrhovni voditelj talibanov, je prejel isti naziv ob izvolitvi leta 2016 in je leta 2021 postal voditelj Afganistana.[15] Leta 2005 je naziv prevzel vodja Islamske države Abu Omar al-Bagdadi, devet let preden je Islamska država leta 2014 razglasila svoj kalifat.[16] Abu Omarju al-Bagdadiju je bil podeljen naziv oktobra 2006, ko ga je mudžahidski svet šure imenoval za prvega emirja na novo razglašene Islamske države Irak.[17] [18] Naziv je zaenkrat preprosto izraz njihove zahteve po vsesplošni "aktivistični avtoriteti" nad območji, ki jih je nadzoroval.[19]
Šiitski pogledi[uredi | uredi kodo]
Dvanajstniki[uredi | uredi kodo]
Dvanajstniški šiiti uporabljajo naziv amir al-muminin izključno za Alija,[1] Mohamedovega bratranca in zeta, ki ga hkrati štejejo za prvega imama in uradno imenovanega Mohamedovega naslednika.
Izmailizem[uredi | uredi kodo]
Izmailski fatimidski kalifi so naziv amir al-muminin uporabljali kot del svoje titulature.[1] V nizarijski veji izmailizma je bil amir al-muminin vedno aktualni imam tistega časa. Nasir al-Tusi v svojem Potovanju (Sayr wa-Suluk) pojasnjuje, da so srca vernikov navezana na poveljnika vernikov, ne le na njegov ukaz (pisana beseda). Na svetu je vedno prisoten živ imam in če se vernik ravna po njem, nikoli ne more zaiti.[20]
Zejdizem[uredi | uredi kodo]
Med zejdisti je naziv amir al-muminin ohranil močne konotacije z vodstvom džihada in bil pravica vsakega zakonitega imama, ki je stopil naprej in z orožjem zahteval svojo pravico.[1] Naslov je bil del titulature zejdijskih imamov Jemna do konca jemenske monarhije.[1] Karidžiti tega izraza niso uporabljali, razen dinastije Rustamidov.[1]
Nemuslimanska raba[uredi | uredi kodo]
Kitab-i-Ikan, primarno teološko delo bahajstva, uporablja za Alija naslov poveljnik vernih.[21]
Podoben, vendar ne enak naziv, so poljsko-litovski Tatari, ki so nekoč govorili turški jezik, podeljevali monarhu poljsko-litovske skupne države in velikemu knezu Litve.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,00 1,01 1,02 1,03 1,04 1,05 1,06 1,07 1,08 1,09 1,10 1,11 1,12 1,13 Gibb 1960, str. 445.
- ↑ Donner 2012, str. ;135–136.
- ↑ Donner 2012, str. ;98–99.
- ↑ Donner 2012, str. ;210–211.
- ↑ Pennell 2016, str. 7.
- ↑ Pennell 2016.
- ↑ Leonid Nikolaevich Sobolev (1876). Latest History of the Khanates of Bokhara and Kokand. Foreign Department Press. Arhivirano iz izvirnika 2. januarja 2024. Pridobljeno 15. novembra 2017.
- ↑ Esposito 2003, str. 1.
- ↑ 9,0 9,1 Pennell 2016, str. 2.
- ↑ Shahrani 1986, str. 35.
- ↑ Pennell 2016, str. 16.
- ↑ Muhammad Rafi (1964). La Mecque au XIVème siècle de l'Hégire / مكة في القرن الرابع عشر الهجري (v arabščini). La Mecque: /. str. 291.
- ↑ IslamKotob. الشريف الحسين الرضي والخلافة لنضال داود المومني (v arabščini). IslamKotob. Arhivirano iz spletišča dne 2. januarja 2024. Pridobljeno 26. decembra 2023.
- ↑ Thomas Joscelyn, Bill Roggio (31. julij 2015). "The Taliban's new leadership is allied with al Qaeda". FDD's Long War Journal. Arhivirano iz izvirnika 17. junija 2016. Pridobljeno 14. oktobra 2015.
- ↑ "Statement by the Leadership Council of Islamic Emirate regarding the martyrdom of Amir ul Mumineen Mullah Akhtar Muhammad Mansour and the election of the new leader". Voice of Jihad. 25. maj 2016. Pridobljeno 24. junija 2016.
- ↑ Pennell 2016, str. ;2–3.
- ↑ Evan Kohlmann (15. oktober 2006). "Controversy Grows Over Supposed Unity of Iraqi Mujahideen as Al-Qaida Announces Founding of Sunni Islamic State". Counterterrorism Blog. Arhivirano iz izvirnika 13. oktobra 2009.
- ↑ Cole Bunzel (marec 2015). "From Paper State to Caliphate: The Ideology of the Islamic State" (PDF). The Brookings Project on U.S. Relations with the Islamic World (Analysis Paper No. 19). Washington, D.C.: Center for Middle East Policy, Brookings Institution. Arhivirano iz izvirnika (PDF) 22. februarja 2020. Pridobljeno 25. Septembra 2016.
- ↑ Pennell 2016, str. ;17–18.
- ↑ Virani, Shafique N. (1. april 2007), »Salvation and Imamate«, The Ismailis in the Middle Ages, Oxford University Press, str. 165–182, doi:10.1093/acprof:oso/9780195311730.003.0009, ISBN 978-0-19-531173-0, arhivirano iz spletišča dne 2. januarja 2024, pridobljeno 17. novembra 2020
- ↑ "The Kitáb-i-Íqán PART ONE". BAHA'I REFERENCE LIBRARY. Pridobljeno 11. septembra 2014.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Donner, Fred M. (2012). Muhammad and the Believers: At the Origins of Islam. Harvard University Press. ISBN 978-0-674-06414-0.
- H.A.R. Gibb. Amīr al-Muʾminīn. Vol. 1, str. 445.
- Pennell, Richard (2016). »What is the significance of the title 'Amīr al-mu'minīn'?«. The Journal of North African Studies. 21 (4): 623–644. doi:10.1080/13629387.2016.1157482. S2CID 148543546.
- Esposito, John (2003). »Abd al-Qadir«. The Oxford Dictionary of Islam. Oxford: Oxford University Press. ISBN 9780195125597. Arhivirano iz spletišča dne 2. januarja 2024. Pridobljeno 25. aprila 2015.
- Shahrani, Nazif (1986). »State Building and Social Fragmentation in Afghanistan: A Historical Perspective«. V Ali Banuazizi; Myron Weiner (ur.). The State, Religion, and Ethnic Politics: Afghanistan, Iran, and Pakistan. Syracuse University Press. str. 35. ISBN 9780815624486.
